Vsaka zgodba se nekje začne
Takrat, ko je bilo leto 1936 in je konjeniški stotnik Glančnik poročil Karolino, prvorojenko italijanskega grofa Zabea s falske gospoščine, je ta začel sredi prelepega Pohorja nad slapom Šumik graditi prestižno lovsko rezidenco – ljudje so ji pravili Glančnikova vila. Ko je Pavel Glančnik odšel iz naših krajev, so se med 2. svetovno vojno vanjo naselili partizani. Po vojni je bila postojanka na Šumiku edina na tem območju Pohorja, ki ni bila požgana ali porušena, kljub spopadom v njeni neposrednji bližini. Posest je bila kasneje v rokah mnogih drugih najemnikov, s tem pa sta se spreminjali tudi njena vloga in namen.
Razglednica iz leta 1960
Korak k novi priložnosti
Prepričanje v vrednost ohranjanja dediščine lokalnega in širšega pomena ter dejavnost kmetijstva, s katerim se ukvarjamo že četrta generacija, sta nas v letu 2016 spodbudili k nakupu čudovitega posestva v osrčju pohorskih gozdov.
Hitro po nakupu smo se odločili za temeljito obnovo poslovno-stanovanjske stavbe, ki je osrednji del posestva.
Posebnost objekta je trdna pohorska gradnja, kjer se kot osnovna materiala prepletata pohorski granit in izjemno kvaliteten les pohorskih jelk in smrek. Objekt je zaradi tega vpisan na seznam lokalne kulturne dediščine. (EŠD 19754).
V obnovi smo uredili dotrajano električno napeljavo, ogrevanje na lesno biomaso, v pritličju prostor za postrežbo hrane in pijače ter kuhinjo, v zgornjih dveh nadstropjih pa dvorano ter šest unikatnih sob.
Prav tako smo ohranili vsa vidna znamenja zgodb prejšnjega stoletja-restavrirali smo vseh pet lončenih peči, ohranili prestreljena lesena vrata ter stopnice iz dveh vrst lesa, saj so morali najemniki v preteklosti del stopnišča dograditi zaradi granatnega streljanja v času druge svetovne vojne.
Pri delu so nam pomagali lokalni mojstri različnih področij, v procesu obnove pa nam je svetovala tudi ena najvidnejših slovenskih arhitektk, prof. Maruša Zorec, po rodu Rušanka.
