Drevo in les sta imela v življenju Pohorcev vedno pomembno vlogo. Pravijo, da je bilo na Pohorju nekoč leseno vse – le šivanka je bila drenova.
V 20. stoletju je postala sečnja lesa še posebej pomembna gospodarska panoga, a je bilo zaradi strmega pohorskega pobočja delo gozdarjev na tem območju izjemno težko.
V namen lažjega, predvsem pa varnega in učinkovitega dela so zato ob potoku Lobnica med letoma 1836 in 1838, iz tanjših in na notranji strani gladko obžaganih hlodov zgradili korito, t.i. Lobniško rižo (tudi Pohorska drča). Pobudo za njeno izgradnjo je dal Benedikt Vivat, lastnik steklarne pri Rušah, sicer pa je bila v lasti falskega grofa Zabea.
V drčo so spuščali vodo iz vodnih zadrževalnikov (danes Tiho in Črno jezero) ter iz Lobnice in njenih pritokov, nato pa po močnem vodnem toku spuščali hlodovino v dolino.
Čeprav je bilo vzdrževanje zelo zahtevno ter razmeroma drago, je bil to v tistem času edini možen način transporta lesa, saj gradnja gozdne železnice po ozki in strmi dolini ni bila mogoča.
Drčo so uporabljali spomladi in jeseni, saj je bilo takrat dovolj vode, dnevno pa so lahko splavili od 120 do 130 m3 lesa.
Gozdni delavci so večino svojega časa preživeli na deloviščih, saj je delo potekalo šest dni v tednu, nedelja je bila namreč namenjena počitku. Bivali so v pohorskih gozdovih v skromnih bivališčih, kritimi z lubjem. Imenovali so jih skorjanke.
Glavna konstrukcija Lobniške riže je bila dolga prib. 10 km, z ostalimi odcepi pa je merila kar 17 km in bila s tem tudi najdaljša vodna drča na Slovenskem. Najstrmejši odsek se je nahajal pri Šumiku, meril je kar 14 m v globino.
Lobniška riža je delovala kar 121 let, saj so jo opustili šele leta 1959.
